Od samega začetka je bilo pravzaprav jasno, da bom rodila s carskim rezom – že na nuhalni, je bila med njima 10% razlika, ki je kasneje samo rastla in na neki točki nosečnosti presegla celo 32%. Zaradi hitrega krajšanja materničnega vratu, diskordantne rasti, slabih pretokov in zaostanka v rasti ploda B, je bila celotna nosečnost izjemno rizična in čudež je, da sem sploh zdržala do 35. tedna.

2. oktobra sem bila naročena v Dnevni perinatalni center v Ljubljani, kjer naj bi določili datum za carski rez. Ker so obljubljali, da naj bi bil carski rez šele čez en teden, me je skoraj kap, ko so mi naročili naj pridem kar naslednji dan ob 6. zjutraj – nisem imela časa, da se psihično pripravim na celotno izkušnjo. Ker sva oba z možem še študenta nimava avtomobila in sem se v porodnišnico odpeljala z avtobusom, 3. oktobra zgodaj zjutraj.

Po tistem, ko sem izpolnila vso dokumentacijo so me poslali na CTG, klistir, britje in pod tuš. Tistega dne so bile naročene še dve druge nosečnice na carski rez, zato sem kar dolgo čakala na vrsto. V porodni sobi sem ležala 4 ure, medtem so mi obarvali sečni mehur in vzeli kri. Iz sosednje operacijske sobe sem slišala otroški jok in vedno bolj sem bila nervozna. Večkrat sem jokala, izjemno me je bilo strah, pa me je babica potolažila. Prvič v celotni nosečnosti sem dobila tudi popadke, ravno med čakanjem na carski rez, zato sem komaj čakala, da me odpeljejo v operacijsko. V operacijski je vse potekalo izjemno hladno, nihče ni komuniciral z mano ali mi povedal kaj se dogaja. Sem pa hvalabogu kmalu zaspala, saj sem se odločila za splošno anastezijo. Prvi dan se ne spomnim veliko, mož mi je kasneje povedal, da so bile moje prve besede, ko sem prišla iz operacijske: “How are the babies? Are they cute?” (mož je tujec). Ob 11.44 in 11.45 sta se rodila moja največja zakladka Luan in Leonit, težka 2810g in 2275g. Kakorkoli, prvi dan sem večino prespala, čeprav sem se izjemno trudila bedeti – sem kar sredi stavka zaspala. Se pa spomnim grozne bolečine, ko je vsake toliko prišla sestra in mi pritisnila na trebuh, da bi preverili, če imam kakšne notranje krvavitve.

Celotna izkušnja v porodnišnici po porodu je bila izjemno negativna. Prvi dan po carskem rezu sem veliko bruhala in vrtelo se mi je. Dr. Stanko Pušenjak, ki je pri meni opravil tudi carski rez in mu zares gredo vse zahvale, je prišel na vizito in rekel, da je to zato, ker sem izgubila veliko krvi in da naj mi dajo infuzijo, ter da naj me umijejo oni, saj lahko omedlim, če sem bom sama vstajala. Umil me ni nihče, cel dan so me pustili krvavo in takoj, ko je zdravnik zapustil sobo, so me odpeljali iz intenzivnega na navadni oddelek. Tam so mi pripeljali dvojčka, ki sta se drla, kot da ju vlečejo iz kože. Sem prosila, če mi pomagajo pomiriti enega, pa se je medicinski brat samo obrnil in zapustil sobo. Pomagala mi je cimra, ki je tudi sama bila manj kot 24h po carskem rezu. Po prvem dnevu tudi nisem dovolila, da odpeljejo katerega izmed dvojčkov, oba sem imela ob sebi, v eni posteljici in niti enkrat nista jokala – bolj pridnih otrok si res nebi mogla želet. Največja opora mi je ob vsem bil moj mož, ki nas je vsak dan obiskoval in mi pomagal pri oskrbi dvojčkov, tako kot mi pomaga še danes. Vsem mamicam, ki jih porod še čaka pa želim boljšo izkušnjo, kot sem jo imela sama – twinsice smo močne.