Po dveh neuspešnih nosečnostih mi moj dragi en decembrski dan reče: “Dej prosim nared test, ker si tečna za znoret.” Okej, grem lulat in čakam tistih 10 minut. Test je bil pozitiven, čeprav sem imela do menstruacije še cel teden. Naredim drugega, tretjega, petega…test vedno pozitiven. Počakam na datum, ko naj bi dobila menstruacijo in pokličem svojo ginekologinjo. Zaradi narave mojega dela, me še isti dan naroči na kontrolo. Videla je, da se nekaj dogaja, ampak nič sto odstotnega. Takoj me da v bolniško in dobim datum za pregled čez teden dni.

Mine težko pričakovani teden, ko ležim na stolu med pregledom ultrazvoka. In gleda v ekran, pa se boža po bradi, in spet gleda v ekran in reče: “Ja, super! Tukaj se lepo vidita dva plodka, vsak ima svojo posteljico, blablablablabla…” “Čaki, čaki .Kaaaaj??? Dva plodka???” Začela sem jokati. Od presenečenja, od sreče, od strahu. Ne spomnim se kako sem odšla s pregleda niti kako sem prišla do avta. Uspelo mi je narediti fotko plodkov za dokaz. Pokličem partnerja, letim k njemu v službo in pride ven. Roka se mi trese, ko iščem telefon, da mu pokažem fotko in mu rečem: “Začni šparat!” Seveda ves vesel, navdušen, ego mu zraste v vesolje, ker mu je uspelo naresti dvojčke. To ne uspe vsakomur, kajne?

Minevajo meseci in 16.avgusta v 36. tednu nosečnosti sem na kontroli pri dr. Steblovnik. Super zdravnica, dostopna, topla oseba. Mi naredi pregled, odprta sem že tri centimetre. “Jah, nič! Vse je okej, malčka sta uredu. Sedaj pa kar določite datum poroda,” mi reče. Priznam,da sem s tem imela precej težav. Želela sem si le, da bi bila moja škrata po horoskopu Leva, po mamici. Ja, malo dam na to.

In spet mine slab teden, ko 22.avgusta ob 7ih sediva s partnerjem v čakalnici. Zgledal mi je miren, ali pa je res tako dobro skrival čustva. V meni se je odvijal cel vrtiljak čustev. “Bo vse uredu? Kakšna sta? Kako bom zmogla? Dej noooo, naj grem že rodit! Me bo bolelo? Mah, sej noben še ni notr ostal!”

Po vseh ceremonijah z izpolnjevanjem dokumentacije, raznih CTGjev, klistiranja in vznemirjenih, vendar prijaznih debat z drugimi nosečkami, se okoli dvanajste ure znajdeva s partnerjem v porodni sobi.
Prebodejo mi mehur in čakamo na akcijo. Eno uro popolnoma nič. Ne duha, ne sluha o popadkih. Dobim umetne popadke in “aha” nekaj se je začelo dogajati.

Med tem časom se je zamenjal kolektiv. Sprva sem bila malo nejevoljna, ker je bil babičar moški. Meh, moški mi bo šaril tam spodaj?! Mnenje sem kaj hitro spremenila. Bil je babičar Anže Čeh. Kako blagodejno je vplival name, sploh ne znam opisati. Čez cel porod je širil svoje znanje študentki Gloriji in vso to znanje sva srkala tudi midva s partnerjem. O tem, da sta Anže in moj partner, med mojimi predihavanji popadkov padla v “moško debato” o avtomobilih, sploh ne bom izgubljala besed. Seveda se je ves čas strokovno posvečal tudi meni in dvojčkoma. Njegova umirjenost, njegov pristop je name deloval na način, da mu lahko povsem zaupam.

Zadnje dejanje se je odvijalo dokaj hitro. V porodni sobi je bilo zadnjih 30 minut veliko osebja za vsak slučaj. Ampak kot je rekel babičar Anže, sem imela šolski primer rojstva dvojčkov. Vse je šlo kot po maslu.
Mark je zajokal ob 16.45, tri minute za njim pa še mala Mia.

Ko sem ju končno imela v naročju nisem mogla verjeti, da sta moja. Da sta rastla v meni. Da je bil tisti dan, čudežni dan. In, da nam bosta vsem za vedno spremenila življenje. Dobesedno.