Verjetno si že ničkolikokrat slišala ali prebrala, da je vsaka nosečnost drugačna in da primerjave s prijateljicami, sestro, sodelavko, kaj šele z mamo, niso najbolj smiselne. No, jaz ti povem, resnično niso! Že mnogorodke opazijo razlike med svojimi nosečnostmi, kakšne so še le-te med različnimi ženskami in dojemanjem nosečnosti vsake izmed nas. Nekatere bi lahko bile noseče tri leta skupaj (“ker je to tako fajn”, “ker je to najlepše obdobje v življenju” in “blaženo stanje”), druge se sploh ne zavedajo, da so noseče, še naprej so poskočne kot ping pong žogice, spet tretje bi po petih mesecih nosečnosti otroka potegnile iz sebe, samo da bi se “trpljenje” končalo.

Pričakovanja so eno, realnost nekaj drugega. Zgodbice o poteku nosečnosti, ki si jih napletemo v svojih lepih in pametnih glavicah, so najbrž neizogibne, ampak ko se nosečnost enkrat zgodi in je takšna kot je, jo je potrebno sprejeti in se prilagoditi “posebnemu” stanju. Mogoče misliš ali si celo prepričana, da boš šla rodit v najljubših “štiklih”, pa ne bo šlo, ker imaš noge tako otečene, da jih niti ne prepoznaš in naenkrat so ‘kroksi’ najboljše obuvalo na svetu, čeprav si jih vedno opredeljevala kot kriminal v industriji čevljev. Morda misliš, da boš top fit do poroda, kot doslej boš najmanj pet krat na teden športala, v osmem mesecu kupila prve nosečniške hlače, na vseh fototkah in selfijih pa boš, razumljivo, imela t.i. “nosečniški sij” in boš zgledala kot noseč Victoria’s Secret angeleček, in seveda, zredila se boš za maksimalno štiri kilograme. Če se bo odvil tvoj idealni scenarij, fantastično, ampak v večini primerov se to ne zgodi, žal te moram razočarati. In prej kot se sprijazniš, bolje je zate. Vsako telo se odzove drugače, pa zato ni potrebno, da se trikrat na dan “bašeš” s čipsom in sladoledom hkrati.

Včasih nas različne okoliščine postavijo na realna tla. Moja zgodba je zgleden primer in opomnik, da vsega ni mogoče kontrolirati, kaj šele nosečnosti. Leta 2017 sem prvič uživala v nosečnosti (razen prve tri mesece, ko so bile slabosti in bruhanje del vsakdana). Do 22. tedna sem bila aktivna vsaj petkrat na teden in moja aktivnost je bila identična kot v času pred nosečnostjo – joga, hribi, dolgi sprehodi, HIIT vadbe – le teku sem se odpovedala. Redila sem se počasi, skoraj nič in na morfološki pregled sem šla v najljubših kavbojkah, imela nisem niti enega kosa nosečniške garderobe, in ja, nosila sem visoke pete. Isti dan, na morfološkem pregledu, sva z možem doživela šok. Diagnoza: razvojne neprevilnosti ploda nezdružljive z življenjem. Teden kasneje sem imela umetno prekinitev nosečnosti in prvič videla najino čudovito, popolno punčko. Ta dogodek me je zaznamoval za zmeraj. Fizičnih bolečin nisem čutila, saj me je telo bolelo od bolečin ob izgubi najine pikice. Ampak to je že druga zgodba in kar želim povedati, je nekaj drugega. Skratka moja 22 tednov dolga nosečnost je bila skoraj takšna, kot sem si jo “narisala” v svoji glavi.

Danes, leto kasneje, sem noseča z zdravima dvojčkoma in že odštevam, da ju spoznam. Ampak pot do sem je bila resnično trnjeva, polna strahov, skrbi in drame (ki sem si jo ustvarila sama, kakopak). Dejstvo, da se je moja prva nosečnost končala kot se je, genetski pregledi in njihovi rezultati so, za moje pojme popolnoma upravičeno, vplivali na moje psihično stanje še preden sem zanosila. S pozitivnim testom so se začele slabosti, ki jih do takrat nisem poznala. Slabost je bila prisotna 24 ur na dan, bruhala sem vsaj deset in večkrat v enem dnevu, tudi nočne ure niso bile izjema in sem preživljala na stranišču, vase nisem mogla vnesti niti dveh požirkov vode kaj šele hrane, saj sem vedela, kaj me čaka in kilogrami so kopneli. Seveda sem zaradi dehidracije pristala v bolnišnici na infuziji. Diagnoza: hipermeza, ki doleti približno 1% nosečnic (in jaz sem bila med njimi).

Prva skrb je bila ali nosim zdravega otroka, saj nisem bila pripravljena, da se zgodba ponovi, najverjetneje bi se mi zmešalo. Na prvem pregledu pri ginekologu izvem, da nosim dvojčka! Nepopisna sreča in hkrati strah. Bosta zdrava? Kaj če bo spet kaj narobe? Ta misel se je zasadila globoko v moje možgane, težko sem se zamotila in nemogoče si jo je bilo (za več kot deset minut) izbiti iz glave. Pregleda nuhalne svetline me je bilo strah, hkrati pa sem odštevala minute in se še zmeraj borila s slabostmi, ki niso bile nič manj intenzivne. V kolikor bi se negativni scenarij ponovil, bi se na tem pregledu lahko določene nepravilnosti že opazile, vsaj tako so rekli strokovnjaki. In se niso! O njih ni bilo sledu. Kakšno olajšanje!! Tako sem dobila še drugo pa tretjo mnenje – dvojčka sta zdrava.

Tudi zgodnja morfologija ni pokazala nepravilnosti, prav tako vsi preostali pregledi ne. Od 17. tedna naprej je bila moja nosešnost pod drobnogledom pri osebnem ginekologu in v porodnišnici, zaradi česar sem bila nekoliko bolj pomirjena (nasvet: zaupaj zdravnikom). Do prvega morfološkega pregleda sem se še zmeraj ubadala s vsakodnevnimi slabostmi, bruhanje je nekoliko izvenelo, ampak še zmeraj je bilo prisotno. Tako sem bolj kot ne doma počivala, saj za sprehode, šoping centre in druženja ob kavicah enostavno nisem imela energije.

Do 21. tedna sem nisem pridobila niti kilograma oz. sem bila celo v “minusu”, saj je bruhanje odneslo tudi kilograme pred zanositvijo. Nastopi dan morfološkega pregleda in mislila sem, da dneva ne bom preživela. Podoživljala sem namreč prejšnjo izkušnjo in kljub vsem svojim pozitivnim mantram, meditaciji, neštetim metodam sproščanja in pozitivnemu razmišljanju sem skoraj “skočila iz kože”. Morfologija obeh dvojčkov pokaže, da imata vse značilnosti zdravih otročkov. Kakšno olajšanje! Sto kilogramov manj! Skala s srca! Nepopisna sreča in veselje! Čez dva dni še morfološki pregled v porodnišnici, no, tega sem čakala z veseljem. Ultrazvok pokaže enako – v meni rasteta zdrava otročička, juhu! Še pregled materničnega vratu in šok – izjemno kratek maternični vrat in grožnja za prezgodnji porod. Kaaaj?! Kako?! Svet se mi sesuje na milijon koščkov, pred očmi se mi stemni, v glavi mi odmevajo besede zdravnice, ki sicer niso bile negativne, ampak jasne, kaj pomeni prezgodnji porod v teh tednih nosečnosti. Predpiše vaginalne tablete in strog počitek (največ do 15 minut počasne hoje naenkrat) oz. ležanje, nobenih naporov, spolnih odnosov, kakšno pospravljanje in dvigovanje, potovanje itd. Naenkrat sem se prelevila v najbolj neaktivno bitje na svetu, najmanjši krč je bil zame rdeč alarm, nisem upala na stranišče, saj sem imela občutek, da mi bosta otroka padla iz trebuha. Se mi res to dogaja?! Takoj, ko zvem, da sta moja otroka zdrava, zvem tudi, da obstajajo velike možnosti, da ju ne donosim! Je to sploh mogoče?! Trajalo je nekaj dni, morda celo teden ali dva, da sem se privadila na dejstvo, da je ležanje in počivanje moja glavna dnevna zadolžitev. Priznam, da ni bilo lahko, predvsem zato, ker sem po naravi aktivna, spanje čez dan je zame “misija: nemogoče”, imela sem ogromno načrtov (med drugim tudi to, kako bom spet aktivna), saj sva bila z možem sredi gradnje hiše (op.: danes veselo tipkam s kavča v novem domu) in zdelo se je, da bo brez mene vse obstalo. Hahaha, seveda ni nič obstalo, vse se je odvijalo gladko, vse se je rešilo, kljub moji visoki nosečnosti sva se uspešno preselila in danes imam občutek, da se lahko okronam kot “drama queen”.

Zadnje tedne mi zatekajo noge, visokih pet nisem obula od lani (jih pa z veseljem občudujem v revijah in na spletu), 8 mesecev predvsem ležim (še malo in ne bom več), zredila sem se za skoraj 15 kg (enkrat se jih bom znebila), o mojem “nosečniškem siju” in moji fizični vzdržljivosti ne duha ne sluha (nič zato, pač ni šlo), “slow motion” je moj način premikanja (tudi to bo minilo), a ne glede na vse, mi je uspelo najpomembneje – biti inkubator dokler sta malčka to potrebovala. Danes se počutim kot zmagovalka!

In še enkrat, ni važno, kakšna je tvoja nosečnost, pomembno je le, da delaš vse v dobro tvojega otročička in verjemi, da na koncu pozabiš na vse nosečniške tegobe, naj bodo majhne ali velike. Morda tvojih devet mesecev ne bo takšnih, kot si si zamislila in morda ne boš sodelovala v pogovorih s prijateljicami, kje vse si bila in kaj vse si počela, prav tako ne boš pela slavospevov o svoji graciozni nosečnosti, morda ne boš polnila socialnih omrežij s svojimi nosečniškimi fotografijami, in ja, morda se boš v porodnišnico “odkotalila” v stari, a tebi ljubi razvlečeni trenirki. Ko boš držala zdravo dete v svojem naročju se še spomnila ne boš na to. In prav je tako.

Jasna R.