Vse kar je zapisano spodaj je zgolj moje razmišljanje o tem, kaj se dogaja v glavi mojih dveh fantov. Na podlagi njunega obnašanja in odzivanja lahko sklepam kako se počutita. Verjamem, da je med nami ogromno mamic, ki smo se soočale z občutki tesnobe, ko smo naše škrate pospremile v vrtec. Vedele smo, da to moramo storiti in po eni strani smo komaj čakale, da si bomo lahko privoščile »toplo« kavo, a ko je prišel dan d, nam je bilo neverjetno težko in hudo. Vse mamice, ki se boste še srečevale s temi občutki, mogoče vas spodnji zapis nekoliko potolaži…

Draga mamica…

Sedaj, ko je minilo že nekaj mesecev odkar sva v vrtcu, ti namenjava naslednje besede.

Priznava, da je bilo težko. Zelo težko. 15 mesecev si bila z nama, s teboj sva lahko počasi spoznavala svet, veliko si naju naučila in kadar nama je bilo težko, si bila vedno na razpolago. Nato pa bum – konec vsega. Prišel je dan, ko sva morala spoznati krutejši del življenja – no, vsaj tako se nama je sprva zdelo. Z atijem sta nama nekaj razlagala, ampak nisva razumela kaj želita povedati. Omenjala sta vrtec. Kakšen vrtec? Kaj je to? Odpeljali smo se in sklepala sva, da gremo na običajen izlet, tako kot vedno do sedaj. Ampak resnica je bila druga. Peljala sta naju tja – v vrtec, kot sta mu vidva pravila. Bila sva prestrašena, saj nama je bilo okolje popolnoma neznano.

Vesela sva bila, da nisi takoj odšla. V bistvu je bilo na začetku prav zanimivo. Joj koliko novih igrač sva imela. In prav z vsemi sva se lahko igrala. Nisi kričala za nama: »Ne, ne plazi tja gor…ne, zapri predal.« Super je bilo. In tiste prijazne gospe – najine vzgojiteljice, so bile prav simpatične. Potem pa si kar naenkrat odšla. Ni bilo več nikogar, da bi se mu lahko potožila. Ni bilo več najine mamice, ki je bila vse te mesece z nama. Ampak veš mami…midva sva vseeno imela drug drugega, zato vedi, da ni bilo tako hudo kot je bilo slišati. Zavedava se, da je bilo tudi tebi hudo, ampak vsak dan bolj sva razumela, da je to sedaj naše novo življenje. Tako kot ati hodi v službo, si tudi ti morala začeti služiti dinarčke, da bomo lahko še naprej hodili na izlete in, da nama bosta lahko kupila igrače, oblačila, hrano… Mamica… midva vse to razumeva, ampak vseeno je bilo včasih hudo, ko si zapuščala igralnico. In hudo je bilo tudi tebi, čutila sva. Če si potočila kakšno solzo vedi, da ni bilo vredno. Midva sva bila že 5 minut za tem, ko si odšla, čisto ok. Imela sva celo igralnico igrač, 3 prijazne vzgojiteljice in več kot 10 novih prijateljev. Mislim, da ni bilo razloga, da bi se jokala dlje kot tistih prvih nekaj minut, ker si ti pač odšla in ker se je bilo seveda vedno znova težko ločiti od tebe. Potem pa sva bila ok. In nikoli ne pozabi…ne puščaš naju sama, vedno imava drug drugega.

Mamica oprosti nama. Bila sva zelo naporna, ko si prihajala po naju v vrtec. Trajalo je kar nekaj časa. Še sedaj se včasih zgodi. Ampak moraš razumeti. Bila sva utrujena, zaspana,… Saj naju razumeš kajne? Tudi ti si utrujena, ko začneš s službo po dopustu. Potem pa se navadiš. Kmalu uloviš ritem. In tudi midva sva ga mogla. Danes je veliko bolje. Razumeva, da je potrebno v vrtcu spati, zato da bova zdržala do večera. Razumeva, da je treba v vrtcu jesti, da ne bova lačna, ko boš prišla po naju. In draga mamica…šele sedaj razumeva, da si nama želela le dobro. Da si nama želela popestriti življenje. Omogočila si nama, da se učiva, da sva spoznala nove prijatelje in dala si nama možnost, da zaupava tudi drugim prijaznim ljudem v vrtcu. Veš…in morava priznati, da naju tudi vzgojiteljice znajo potolažiti. Tudi pri njih lahko začutiva toplino, kot jo začutiva pri tebi. Čeprav ne smeš misliti, da jih imava raje. Ti si še vedno najina mamica, ena in edina.

Sedaj sva velika fanta. Dobro nama gre. Dobro nam gre. Navadili smo se novega življenja. Zelo rada greva v vrtec in hkrati se razveseliva vsakič, ko te popoldne zagledava med vrati vrtca. Nič več nam ni hudo. Vsi hodimo v službo, vidva z atijem v svojo in midva v svojo. In vse to delamo zato, da lahko potem uživamo, ko smo skupaj kot družina. Mamica hvala ti, ker si zaupala v naju, da bova zmogla in hvala ti, ker si bila tudi ti močna. Brez tebe nama ne bi uspelo. Tudi ati je super. On nama je vedno dajal občutek, da morava biti pogumna in, da bo kmalu lažje. Res je bilo tako. Mamica hvala, ker lahko hodiva v vrtec.

Tvoja VELIKA fanta