Prihaja čas… Čas za novo obdobje življenja. Čas, ko bomo hiteli in pozabili na drobne dragocene trenutke. Ampak takšno je življenje. Moramo ga sprejeti in iz njega potegniti največ kar lahko.

Fanta odhajata v vrtec. Priznam, da me je začelo malo stiskati. Po eni strani se neskončno veselim vsega novega, po drugi strani pa zaključujem obdobje svojega življenja, za katerega ne vem, če ga bom še kdaj doživela. Zaradi tega sem žalostna. Vendar pozitivna čustva prevladujejo. Vem, da bo vrtec fantoma zelo koristil in vem, da bo bosta v družbi vrstnikov zelo uživala. Sta močna in velika fanta, ki bosta brez problemov nekaj ur preživela brez mamice. Zaupam jima in vem, da bosta ona dva zaupala meni, da se bom vsak dan vrnila po njiju. Ni me strah, da vrtca ne bosta sprejela, ker sta zelo družabna, zato o tem niti ne razmišljam.

Bolj kot vse to, me skrbi čas po vrtcu. Bomo zmogli kot družina še vedno kvalitetno preživljati popoldneve? Bom prihajala utrujena iz službe in bom posledično tečna, stroga, torej popolnoma drugačna mamica, kot jo poznata iz časa porodniške? Bomo preveč hiteli in spregledali majhne dragocene trenutke? Bomo lahko našli čas zase? To so stvari, ki me bolj skrbijo. Ampak vem, da sem močna jaz in tudi fanta, da smo močni kot družina – zmogli bomo.

Sara