Naš najsrečnejši dan življenja se je začel 6.6.2016 ob 8.00, ko sem morala priti na pregled v Mariborsko porodnišnico, saj sem bila noseča že 38.tednov in 2 dni. Pri dvojajčnih dvojčkih navadno sprožijo porod pri dopolnjenih 38 tednih. Nekaj dni pred porodom so zdravniki v porodnišnici na konziliju odločili, da bom rodila naravno. O tem so me pisno obvestili. Pri meni je bil problem, ker je bil dvojček A glavični ter nekoliko lažji od dvojčka B, ki je bil medenični. Zaradi tega sva z možem prosila v porodnišnici naj se o načinu poroda pogovorijo na konziliju. Lepo od njih, da so se poglobili v moj primer, saj sem se tako počutila bistveno bolj varno in predvsem zaupala sem jim. Zaupala sem jim moje telo, moja otroka in naša življenja.

Ok…vedela sem, da bom rodila. Vendar nekako nisem bila prepričana, da bo to že takoj v ponedeljek 6.6., saj so mi rekli, da bodo vstavili tabletko za sprožitev poroda. To lahko potem traja še kar nekaj časa. Moram reči, da me poroda ni bilo strah. Bila sem samo vznemirjena. Zanimalo me je kako bosta fanta izgledala, komu bosta podobna, bosta imela kaj lask itd. Komaj sem že čakala, da ju spoznam. In prav tako tudi moj mož.

Ob prihodu so mi najprej naredili ctg, ki ni pokazal nič posebnega. Fanta sta še vedno uživala v mojem trebuhu in bi verjetno še naprej veselo brcala po njem, če zdravnica ne bi posegla vmes. Zame je bilo vse skupaj že res precej naporno. Zredila sem se za 30 kg in lahko si samo predstavljate kakšna žoga sem bila. Okoli 10.00 so me poslali v porodno sobo. Začela sem se spraševati, zakaj v porodno sobo, ko pa skoraj zagotovo še ne bom rodila danes. Moj mož je že odšel nazaj v službo, jaz pa sem postala malo panična, saj nisem vedela kaj se dogaja. Kmalu je v porodno sobo prišla zdravnica Dr. Maja Lampelj, ki me je pregledala in tudi kasneje vse do konca vodila moj porod. Bila sem odprta 2 cm in zelo presenečena nad to informacijo, saj nisem imela občutka, da bi se že karkoli dogajalo. Zdravnica mi je predrla mehur in nekje eno uro kasneje sem začela čutiti rahle popadke. Vmes sem poklicala moža, da naj pride nazaj, ker sem že v porodni sobi. Mislila sem, da bo po predrtju mehurja vse šlo zelo hitro, vendar je do tiste prave akcije preteklo še kar nekaj ur. Okoli 19.00 zvečer sem bila s pomočjo umetnih popadkov odprta 7 cm in vedela sem, da se bliža čas, ko bom spoznala najina princa. Dr. Lampelj se je takrat vrnila nazaj v službo, kljub temu, da je službo zaključila že ob 15.00. To mi je pred njenim odhodom domov povedala in ves ta čas sem se tudi zaradi tega, počutila zelo varno. Vse pohvale!!!

Porodna soba je bila polna ljudi, polna oseb, ki so skrbeli zame. V nekem trenutku sem se počutila kot zvezda. No…v resnici nisem imela časa razmišljati, osredotočena sem bila na besede, ki mi jih je podajala zdravnica. Moj mož je pri vsem skupaj odlično sodeloval in neskončno sem mu hvaležna za vso podporo v porodni sobi. V bistvu smo se imeli prav fajn, samo jaz sem malo trpela zraven. Spomnim se kako so mi šle na živce druge mamice, ki so rojevale v sosednjih sobah. Kako “zverinsko” so se drle. Moj pa mi je govoril: “Ti se ne smeš tako dreti. Šparaj energijo.” In potem sem se res trudila energijo usmerjati drugam, v iztis. In kmalu, ob 20.19 uri je na svetlo stran mavrice prišel Matic težak 2950 g in velik 50 cm. Bil je popoln. Takoj so mi ga dali v naročje, vendar jaz sem imela v mislih samo to, da moram roditi še enega otroka. Hitro smo se malo pocrkljali, potem pa akcija naprej. Dvojček B je imel medenični položaj in vedeli smo, da bo njegov prihod na svet nekoliko težji. V operacijski sobi so bili pripravljeni, če bi slučajno potrebovala urgentni carski rez. Vsi so spremljali moj porod in na trenutke je zgledalo vse skupaj zelo filmsko. Popadki so se umirili, pulz dvojčka B pa je padal. V porodni sobi kar naenkrat ni bilo več tako sproščeno, čutilo se je napeto ozračje, čeprav so se zelo trudili to prikriti. Minilo je že pol ure in dvojček B je bil še vedno v mojem trebuhu…imeli smo zadnjo priložnost. Spomnim se, da sem si govorila, da nočem biti 2x rezana. To je najhujše kar se ti lahko zgodi. V zadnji iztis sem dala vso svojo energijo, babica se mi je obesila na trebuh, zdravnica je prijela otroka in kar naenkrat sem začutila olajšanje. Wiiii. Tudi naš Nik je zunaj, težek 3050 g in velik 50 cm. Bilo je vse ok. Imel je malo dihalne stiske, zato so ga po crkljanju odpeljali na intenzivni oddelek na opazovanje. Potem je sledilo šivanje, saj so mi prerezali presredek. Počutila sem se nekoliko slabotno, saj sem izgubila veliko krvi. Veselje v porodni sobi pa je bilo neverjetno. Vsi smo bili neskončno veseli, da je uspelo in predvsem, da je bilo vse ok.

Danes lahko rečem, da je bila to čudovita izkušnja. Ženske smo lahko ponosne nase, da zmoremo preživeti takšen napor. In DA…če bi bilo treba sem pripravljena vse ponoviti. Bolečina se pozabi….ostane pa ti nekaj za vse življenje – tvoj otrok. Mi pa imamo srečo, da dobimo kar dva naenkrat.

 

Vsem, ki jih porod še čaka sporočam…ZAUPAJ….zaupaj vase, zaupaj zdravnikom…sodeluj z njimi…vse bo ok.