Zanosiš. Skrbi te kako bo potekala nosečnosti z dvojčki. Ne spiš.

Trebuh postane velik kot sod. Noge debele kot pri slonu. Spomin kot ementalec. Mehur velikosti graha. Ne spiš.

Rodiš dve mehki in čudoviti kepici ljubezni. Umreš od straha, ko ugotoviš da nimaš pojma kako biti mama. Ne spiš.

Prideš domov, občuduješ svoji kepici ko spita in se zahvaljuješ vesolju za njun obstoj. Od silne sreče – ne spiš.

Kepici ljubezni postaneta lačni. Kepici začne črvičit. Kepici ne preneseta obiskov, močnih luči, kopanja in življenja. Kepici kričita, ker hočeta biti v naročju. Ker hočeta spati v naročju. Obe. Hkrati. Ne spiš.

»Spi, ko spi otrok.« pravijo. Me zanima katerega otroka imajo v mislih, dvojčka A ali dvojčka B. Ker, medtem ko je A ugotovil, da je lepše živeti ponoči, B končno pridno spi – ponoči. Nato se menjata. Ne spiš.

Končno začneta spati. V času miline urediš foto album, pospraviš stanovanje, prebereš knjigo o razvoju otrok in ugotoviš da je tvoj partner še živ, četudi vidno utrujen. Ob kozarcu vina si čestitata, da sta preživela vsakodnevno večurno vreščanje kepic, ki sta ju v vmesnem času poimenovala v nekaj malo manj prijetnega. Spiš.

Pride mobilnost. Srečna, skačeš okoli in izbiraš slike za dodelan foto album, ki ga vsakomur s ponosom pokažeš. Vse bolj je zanimivo. Obračanje, kobacanje, sedenje. Ko ugotovijo kako se je prijetno obračati, se obračajo. Nato ugotovijo kako je prijetno sedeti. Potem se postavijo na noge. In stojijo. Podnevi in ponoči. Ne spiš.

Nekje vmes dobijo zobe. V dobesednem in prenesenem pomenu. Noči se pretvorijo v maratonsko prepričevanje, da se takrat spi, ne pa vadi hojo in išče daljinec po dnevni sobi. V trenutku obupa daš svečko proti bolečinam, ker si prepričana, da ne spita zaradi zob. Boli ju. Uboga sta, revčka. Ne pomaga. Ne spiš.

Naveličaš se pomanjkanja spanja. Vsaka celica v telesu hlepi po vsaj petih urah spanja v kosu, da bi se lahko vsaj delno regenerirala. Sprašuješ se s čim si si zaslužila tako kruto usodo. Kriviš polno luno, pesticide, gluten in globalno segrevanje. Sredi noči na Facebooku prebereš, da so v srednjem veku uporabljali pomanjkanje spanja kot taktiko mučenja. Vse ti je jasno. Ne spiš.

Potomca postaneta suverena sprehajalca in plezalca. Iz posteljic splezata prej kot pri Formuli ena menjajo gume. Dokazano. Pri Harvey Normanu naročiš čudovite postelje za malčke. Na blagajni ti povedo, da je čakalna doma tri mesece. Da ne bi bilo več poškodb, v dobri veri vzameš malčka iz posteljic in ju naseliš v svoji dokler ne prispe novo pohištvo. Od veselja se mulca premetavata, čebljata, grizeta in skačeta po postelji. Zaspita in spita le z glavo na tvojem trebuhu in nogami na tvojem obrazu. Spiš? Haha!

Po treh mesecih sestaviš postelji in se zjočeš, ko pomisliš kako sta že velika. Zvečer ju položiš vsakega v svojo posteljo, jima prebereš pravljico in greš iz sobe. Do pol dveh ju prepričuješ, da bosta od sedaj spala v svojih posteljah. Od utrujenosti obupaš in ju odpelješ v svojo spalnico. V še neznanem joga položaju zaspita. Ne spiš.

Novi postelji samevata v njuni sobi, ko pride do popolnega razpada sistema. Dobila si službo in otroka dala v vrtec. Vsako noč spita v zakonski postelji, zložena kot presti, ti pa v sredini razmišljaš kdaj boš popravila 120 esejev. Jočeta, trmarita in čustveno ‘umirata’ vsakič, ko kaj ni po njunem. Krompir premalo slan? Jok. Napačni avto sedež? Jok. Sredi ceste bi se igrala, pa ne smeta? Jok. Ponoči ne smeta gledati risank in jesti keksov? Jok. Ne spiš.

Nato te neke noči zbudi brez razloga. Sedi in te gleda eno uro. Ti gledaš njega. Vse skupaj meji na sceno iz grozljivke.

In ko zaslišiš besede »Mami, lad te mam.«, ugotoviš, da je popolnoma vseeno, če nikoli več ne spiš.

 

MomoMama