Naša zgodba se začne s prvim pregledom pri ginekologinji, verjetno datum, ki ga ne bom nikoli pozabila 29.12.2015. Jaz vsa na trnih kaj bo, ker je to prva nosečnost, ginekologinja začne s pregledom, gleda in zraven nič ne komentira. Po tihem sem bila že zaskrbljena, nato pa komentar: »Pa to so dvojčki.« Kaaaaaj?? Dvojčki? Nemogoče, saj je brat dobil 2 meseca nazaj dvojčice. Noro. Noro. Kako je naprej potekal pregled nimam pojma. Ko povem mojemu dragemu, mi skorajda ne verjame, dokler ne vidi slikce, kjer se obe vidita.

Nosečnost je bila sanjska. Brez ene slabosti, ene bolečine. Tako kot rečejo, šolski primer. Verjetno je bil porod zato težji. Po dogovoru z ginekologom v Ljubljani, sem bila v sredo 13.7.2017 sprejeta v porodnišnico, da mi sprožijo porod, saj sta punci enojajčni dvojčici in dlje kot do 37.tedna ne bomo čakali (rodila 15.7.2016 s 37 1/7). Najprej »preventivni« pregled, vendar se še nič ne dogaja. Ker pa je zdravnica ravno odšla domov in ne vedo točno kaj bi zdaj z mano, grem na oddelek. Naslednji dan se odločijo, da dobim tableto za sprožitev poroda. Ok, to pomeni, da se lahko še zavleče. Najprej zjutraj ena tableta, sledi čakanje in nič. Popoldan še en pregled, še enkrat pregled odprtosti (najbolj zoprna in boleča stvar!). A puncama je bilo očitno zelo udobno v trebuščku in se jima nikamor ni mudilo. Nato zvečer še ena tableta, še vedno nič, grem spat. Nekje ob 3.00 mi Dejan pošlje sms, ker ni mogel spati, še odpišem, da ni nič, da naj kar spi. Nato pa se zbudim ob 3.30, ker mi je začela odtekati voda, naenkrat se vlije. Ok, gremo v porodno, hitro klic mojemu, da naj počasi štarta.

Nato pa še izpolnjevanje papirjev, klistir (kasneje sem bila zanj res hvaležna). Malo so se že začeli moji popadki in tudi Dejan je prišel. Gremo v porodno, moji popadki so blagi, zato se nekje ob 8.00 odločijo da mi dodajo umetne. Postajajo vse močnejši, prosim če lahko dobim kaj proti bolečinam, dobim masko, spet olajšanje in popadki ne bolijo več tako. Čez čas zaprosim, če lahko dobim še kaj proti bolečinam, dobim nekaj v žilo, spet malo olajšanja. Nato pa se je počasi začelo zares, pritiskanje, pritiskanje, noro pritiskanje. In prišla je Zala ob 13:03 težka 2585g in velika 48cm, zajoka, jo dobim na sebe in kar ne morem verjeti, da se to zares dogaja, da je to moj prečudovit otrok. Oba presrečna, ati prereže popkovino, a skrb ostaja še za drugo punco. Sledi ponovno pritiskanje z vsemi močmi, da bi se dvojčica B spustila nižje a ne gre, v sobi zavlada panika, Dejana odpeljejo ven. Naenkrat še več ljudi v sobi in panika. Ker se ne spusti nižje morajo Viti narediti vakuum. Naenkrat se pojavi strah, a druge možnosti ni, oni že vedo kaj morajo storiti. Trenutek zatem zaslišim tudi drugi jok, tako se je ob 13:19 rodila Vita, težka 2510g in velika 49cm, Dejana pripeljejo nazaj, da tudi Viti prereže popkovino. Vsi presrečni, da sta deklici končno tu, da sta zdravi, in da je vse ok. Nato me uspavajo, da me zašijejo, saj so mi prerezali presredek in z vakuumom kar precej raztrgali. Čez čas se zbudim in počasi prihajam k sebi, nepopisna sreča, da imava dve čudoviti, zdravi punčki. Kako pa bi vse skupaj zdržala brez mojega dragega res ne vem, res sem mu hvaležna za vso podporo.

Vse pohvale pa tudi babici Ireni, res je bila fenomenalna, pa tudi vsi ostali v porodnem bloku, na oddelku pa je bila potem druga pesem, že dobrodošlica z ust sestre: gospa zdaj pa je konec razvajanja iz porodnega bloka, zdaj ste na oddelku.