Živjo,

moje ime je Kaja, Kaja Kink, in ja, svoje ime sem zapisala kot James Bond, ker se po 2 letih od rojstva mojih dvojčkov tudi počutim tako! 🙂

Kar nekaj časa sem razmišljala o tem, da bi svoje misli, izkušnje in doživetja delita z vami, vendar nekako nisem uspela, upala… Moje razmišljanje in doživljanje same nosečnosti, poroda in začetka življenja z mojima otrokoma ni bilo takšno, kot sem upala oz. prebirala po medijih. Moje doživlanje je bilo precej drugačno in ker sem prepričana, da nisem sama v tem, želim to deliti s tistimi ženskami, ki se tudi počutite same, ne dovolj dobre, malo čudne… No, mogoče malo tudi ste, ampak, a ni to čudovito? 🙂

Skratka, kje začeti? Najbolje, da na začetku, a ne? ŽELIM BITI MAMA!

S partnerjem sva bila skupaj že kar nekaj nekaj časa, ko sva se odločila, da glede na to, da sva stara že 30 let in sva skupaj že 10, bi se pa skoraj spodobilo, da imava otroka. In tako sem po nekaj mesecih “ne mirkanja” zanosila! Še danes se v živo spomnim občutka, ko sem na WC-ju zdravstvenega doma naredila test nosečnosti in je ta pokazal +. Moji občutki so bili povsod, predvsem pa sem čutila res iskreno srečo, obdano z občutkom panike. Komaj sem čakala, da to povem celemu svetu, vendar, ker sva se s partnerjem dogovorila, da bova počakala do prvega pregleda, sem povedala samo medicinski sestri v zdravstvenem domu in moji mami in sestri in bratu in najboljši prijateljici. 🙂

Prvega pregleda me je bilo malo strah. Na pregled sem odšla s prepričanjem o dveh možnostih in ti sta bili: 1. čestitamo, noseči ste 9 tednov ali pa 2. žal, ne vidim nobenih znakov nosečnosti. Niti približno si nisem predstavljala, da je možnost tudi ta: 3. »Draga moja, kaj jaz vidim. Čestitam, noseči ste z dvojčkoma!« Prisežem, da sem se v tistem trenutku počutila kot pred nesrečo. Čisto vse se mi je v trenutku odvilo pred očmi – »Kako bom donosila? Kako bom rodila? Kakšno bo moje telo po porodu? OMG, koliko denarja bo to vse? Kaj bo moj rekel?
FAK!«
Pregleda se po temu stavku sploh ne spomnim več tako dobro, vem samo, da sem ginekologinjo nič kolikokrat vprašala: »Kaj pa sedaj?« Da sem vsaj 5x rekla fak in da so mi solze polzele po obrazu, s tem, da sem komaj zadrževala histeričen jok!

Celotno pot do doma sem v avtu histerično jokala! Sploh mi ni šlo v račun kako je lahko do tega prišlo. »Pa saj sem želela samo enega otroka, pa še za tega nisem tako zelo prepričana. :)«
Moj partner je novico sprejel precej boljše kot jaz, hvala bogu! In morem reči, da mi je to zelo pomagalo, da sem se pomirila in situacijo sprejela. Še vedno pa nisem mogla verjeti. Še danes ne morem verjeti, da sem mama dvojčkov!

Nosečnost sem doživljala relativno mirno. Hvala bogu sem se celotno nosečnost počutila dobro in zdravo. Ampak, morem pa reči, da to ni bil najlepši čas mojega življenja, kakor to pravijo nekatere mamice. Vsekakor je bil eden izmed zanimivejših, ampak daleč od tega, da najlepši. Zame najlepši čas predstavlja ležanje v mreži, s kozarcem dobrega vina, možgani na off in poslušanje škržatov. Mmmmm, sedaj sem si pa lušte naredila. 🙂 Ampak OK, ležim v postelji in zraven mene spita moja mulčka, kar je pa za trenutno situacijo, ODLIČNO!

Kaj pa porod? V bolnišnico Trbovlje sem bila sprejeta v 31. tednu, ker so želeli, da počivam in se čim dlje ohranim v “enem kosu”. Morem reči, da nisem ravno strahopeten človek, ampak poroda dvojčkov sem se pa izjemno bala. Strah ni bil toliko zaradi bolečine, ampak bolj zaradi komplikacij, ki bi se lahko naredile mojima otrokoma. Želela sem, da ju čim hitreje in varneje spravijo v ta svet… In tako sem 15.9.2017 z načrtovanim carskim rezom rodila moja mulčka. Ampak o tem kdaj drugič 🙂

“Postala” sem mama 🙂